Prepoznavanje hiperaktivnosti ali motnje ADHD

Obstaja več tipov hiperaktivnosti:

Nepozornostni tip:

Težave pri vzdrževanju pozornosti pri igri ali nalogah,
Težave poslušanja,
Težave pri sledenju navodilom,
Nemoč usmerjanja pozornosti na malenkosti in podrobnosti,
Delanja napak zaradi neprevidnosti,
Težave pri organiziranju,
Odpor do nalog, ki zahtevajo mentalno delo,
Izgubljanje predmetov in pozabljivost.

Hiperaktivno-impulziven tip:

Nemir,
Težave, če mora sedeti pri miru,
Pretirano plezanje in tekanje,
Otrok se težko igra potiho,
Pretirano govorjenje,
Otrok težko čaka v vrsti in daje občutek, kot da se mu ves čas mudi,
Prekinjanje in motenje pri igri, pogovoru, ipd.

Kombinirani tip: najbolj pogost tip, gre za kombiniranje zgoraj naštetih lastnosti obeh tipov.

Hiperaktivni otroci imajo težave pri nadzorovanju svojega vedenja, to pa je brez vedenjske terapije in ustreznih zdravil izjemno težko, če ne celo nemogoče, povsem pozdraviti.

Da lahko osebni zdravnik – pediater v sodelovanju z ostalimi strokovnjaki potrdi diagnozo, da gre pri otroku za motnjo koncentracije oziroma hiperaktivnost, morajo biti izpolnjeni spodnji pogoji:

Opisana vedenja morajo biti močno navzoča in mnogo bolj izrazita kot pri ostalih otrocih iste starosti,
Vedenja, opisana zgoraj, se morajo pojaviti pri otroku preden dopolni sedem let,
Posamezno moteče vedenje mora trajati vsaj pol leta oziroma šest mesecev,
Vedenja niso neopazna, ampak močno in negativno vplivajo na vsa področja otrokovega življenja (doma, v šoli, pri prijateljih, na počitnicah v varstvu, ipd.).

Vedenja, ki so značilna za hiperaktivnost, niso vezana na povečan stres ali travmatično izkušnjo. Če otrok doživi hujši čustven pretres, na primer smrt starša, ločitev staršev, ipd, lahko začne kazati določene vedenjske motnje, ki so značilne za motnjo ADHD, a v takih primerih gre običajno za prehodne čustvene težave. Pri določanju diagnoze je zato pomembno razmisliti tudi o morebitnih vzrokih za pojavljanje motenj. Prve znake sindroma ADHD običajno ne opazijo starši, ki so navajeni na otrokovo vedenje, temveč učitelji v šoli, kjer otrokovo vedenje lahko postane moteče in onemogoča normalno šolsko delo.