Hiperaktivnost oziroma sindrom ADHD pomeni motnjo koncentracije in pretirano motorično dejavnost. Otroci, ki trpijo za hiperaktivnostjo se soočajo s kratkotrajno pozornostjo, motoričnim nemirom in impulzivnostjo. To seveda vpliva na učenje, vedenje, družbeno prilagajanje na okolico, itd. Takšni otroci imajo težave pri šolskem delu, navezovanju in ohranjanju stikov ter seveda tudi kasneje v življenju.
Je moj otrok hiperaktiven?
Predstavljamo vam nekaj opozorilnih znakov hiperaktivnosti:
- Otrok se pogosto pritožuje, da se v šoli dolgočasi,
- Brez vzroka izostaja od pouka,
- Slabšanje ocen,
- Otrok ne kaže zanimanja za šolske naloge,
- V šoli ga ne veseli niti en predmet, tema, področje,
- Pri šolskem delu je tak otrok počasnejši od vrstnikov,
- Pogosto pozablja na potrebščine,
- Redko dokonča naloge,
- Je slabo organiziran in ne skrbi za šolske potrebščine,
- Naloge opravlja površno, pogosto površno,
- Slabša samopodoba,
- Slabša sposobnost pozornosti,
- Motorično nemiren,
- Druženje z mlajšimi ali manj sposobnimi od sebe.
Kaj lahko kot starši storimo proti hiperaktivnosti?
Žal starši začetne znake pogosto spregledajo, zato je najpogosteje motnja otroka že zelo izrazita, ko ga pripeljejo k zdravniku. Običajno ta otroka zdravi z zdravilom (ritalin) – namen zdravila je, da se otrok lažje umiri, zbere in deluje. Slaba plat zdravila je, da deluje le 3-4 ure, kar pomeni, da bi ga otrok moral jemati skozi ves dan. Veliko več poudarka zato velja namenjati individualnemu strokovnemu delu z otrokom in metodam, s katerimi lahko krepimo njegovo koncentracijo, izboljšujemo pomnjenje, itd. Največ lahko pri tem pomaga specialni pedagog, ki ve, s katerimi metodami, lahko takega otroka najbolj socialno vključimo in mu olajšamo vsakdanje bivanje. Pri doseganju želenega je pomembno, da se starši, učitelji in specialni pedagog dogovorijo nekih osnovnih pravil, nato pa jih tudi upoštevajo. Vsak lahko tako odigra bistveno vlogo – učitelj, ki razume motnjo, bo tako takšnega otroka večkrat poklical, da pobriše tablo, mu dal druge naloge ipd., da se bo otrok med uro lahko sprehodil in tako izrazil svoj motorični nemir. Starši lahko pomagajo predvsem pri skrbi za organiziranost – tako mu lahko na kartonček narišemo ali napišemo točni vrstni red pospravljanja šolskih potrebščin v torbo, s tem pa dosežemo, da otrok redkeje in v manjši meri izgublja stvari. Postopek z njim ponavljamo, dokler ga ne avtomatizira, kasneje pa ga samo še nadziramo. Pravila je potrebno upoštevati redno, brez izjem – hiperaktivnost in težave, ki so z njo povezane, je mogoče premagati le s sistematičnim pristopom.
Več o tem, kako lahko največ storimo za svojega hiperaktivnega otroka pa na: CZNM hiperaktivnost.